Jože je od pomladi do jeseni 2019 opravljal projekt Evropske solidarnostne enote v skupnosti na Slovaškem. Njegov zapis je iskren. Izkušnja neprecenljiva.
Kaj sem se naučil na svoji prostovoljski izkušnji?
Prvo, lepi odnosi so ključ do lepega življenja. Najprej odnos do sebe. Kako izkomunicirati eno zadevo, ki me muči, pa ne glede kako majhna ali velika ta že je (govorimo o tem ali je ovsena kaša spet premalo kuhana ali ti gre nekdo na jetra že s tem da diha, kaj šele da je tvoj cimer…).
Da krenem na slovaška brda mirkat koze in zalivat vrt sem se odločil, bolj ali manj brez premisleka. Nisem se vedel kam dat, doma sem izčrpal svoje lekcije, rad bi se kaj novega naučil o sebi in življenju, naslednja avantura je bila na dlani.
Bum. Tam pa šok. 7 mesecev v tej vuko*ebini, s temi ljudmi, vedno znova isto, iz dneva v dan?! Glih ta rutina, ki sem se je najbolj otepal (life lesson: vse česar se najbolj otepaš te doleti).
Govora je bilo o fazah, ko prispeš v skupnost. Prva je tim. medeni mesec, ko ti je vse fino in fajn. Ne vem kje je ta ostala pri meni. Mislim da je trajala 1 dan, dva. Že od začetka so me zabile vse emocije, katerim sem obračal hrbet s spanjem do 12ih in izogibanjem obveznostim ter napol razčiščeno bežal od ljudi, ki bi mi pokazali zrcalo. No, gor sem dobil duplo porcijo. In moral sem kaj hitro postati hvaležen za to novo fakin močno lekcijo, če ne bi odpeketal dol po hribu že drugi mesec.
Nekako hendlaš situacije, dnevi se vrtijo, spoznanja se vrstijo, ljudje se levijo. Vsak prišlek te nauči nekaj novega, res vsak. In gor so res čudoviti ljudje, prečudoviti, vsak nosi v ruzaku sveže mleko, maslo, med in kruh – le če znaš odpreti dlan in usta. In jezik, jezik je nekaj čarobnega. Slovaščina me je vsakič znova, ko bi odkril kakšno podobnost z materinščino pognala, kot po časovno vrzeli nazaj v 7. stoletje. Med dolgolase pra-Slovane, pred ogenj, kjer so se v hladnih nočeh telesa greli moji predniki, rame ob ramenu, brez pridevnikov narodnosti. Začutil sem zemljo in kri ter stare, stare slike, ki jih moje oči niso videle. Skozi slovaško kulturo sem se naučil veliko o slovenski, ter nazadnje tudi o sebi.
Ugotovil sem, da se je včasih treba pogurat da bom prišel do nečesa novega; da bo spoznanje docela objelo korteks le ko se sprostim in odmislim zadevo; da plan nikoli ni plan, ampak le osnutek (masterplan je v rokah Vesolja, Boga, Matke Zem – ja, spiritualnosti ni manjkalo ‘gor’); da ene stvari nikoli ne bodo končane in to je le za sprejeti; da je tišina včasih le najboljše zdravilo; da vse ni za vsakogar in da se je brezveze mučit, če vidiš da ni to to, da nisi za to osebo itd. – tako prideš do sprejemanja, do miru v sebi, do lepih odnosov in vse je tako kot si si zamislil. Fak, želel bi si razumeti vzroke in posledice za lepo življenje, dojeti vesoljni mehanizem od A do Ž, a mogoče je point ravno v tem da nikoli ne veš kje si točno, dokler te ne butne v glavo, samo od sebe.
V glavnem, Sekier se mi je vgraviral v srce, rad bi rekel für immer, a nič ni za večno. 7 mesecev je bilo posesanih v nekakšno črno luknjo, med sanjami in budnostjo. Spomnim se začetka, vmes je zletelo kot bi švignil, konec je pa spet do nekje jasen. Ne morem opisat. Lajf-čendžing! Minilo bo še enkrat toliko, da bom v celoti dojel kaj se je spreobrnilo v srcu in umu. Sekier navždy!
Hvala Prepletu za to izkušnjo.
Jože <3