Gala je leto dni preživela v skupnosti Ängsbacka na Švedskem. Tole so njene misli nekaj mesecev po zaključenem projektu.

Na neki točki, bilo je proti koncu januarja, po približno desetih mesecih moje enoletne prostovoljske službe na Švedskem, so nas v enem od jutranjih krogov, v katerih naj bi se dnevno zbrala celotna delovna skupnost, povabili k temu, da se spomnimo kaj je bil naš namen, da smo prišli v Ängsbacko. Občutek imam, da bi morala povedati kaj konkretnega, nekaj, kar bi ti dalo jasno sliko kaj pomeni biti prostovoljec v Ängsbacki. Lahko bi razlagala o vsakodnevni strukturi ali pa kaj pravzaprav Ängsbacka sploh je … tudi te informacije so na voljo tistemu, ki jih želi najti, poleg tega pa sem odprta tudi za vsa morebitna vprašanja. Sprašujem se, kaj bi lahko delila z vami, kakšen doprinos je lahko moja izkušnja? Sledeči zapis je nastal ob razmišljanju kaj je pravzaprav bil moj namen, če sploh lahko rečem povodu za svoje izbire »namen« in kaj sem spoznala, spremenila, se naučila skozi služenje kot ESC prostovoljka v Ängsbacki. Zapis je v celoti odraz mojega osebnega popotovanja po poti imenovani življenje, je pa morda moč izluščiti tudi nekatere prednosti in slabosti življenja in dela v skupnosti, kot je Ängsbacka. Morda pa tudi ne.

Intention, ja, sem si mislila, bla, bla, bla. Kaj je bil pravzaprav moj namen, da sem prišla sem? Precej očitno mi je bilo, kaj sem si predstavljala, da ta kraj je, kaj sem si želela, da bi bil, toda to nekako ni bil namen zakaj sem prišla tja. Zakaj je treba vedno imeti nek namen? Zakaj se sploh še vedno sprašujem »zakaj«? Brezveze. Mogoče lahko samo malo spremenim, kako si razlagam vse skupaj. Morda je namen pravzaprav to, po čemer sprašujem. Po čem sem spraševala, kar me je pripeljalo v Ängsbacko? In, ali še vedno sprašujem po tem? Ali sem že ustvarila to, po čemer sem spraševala? Ali si še vedno želim ustvariti isto? Ali si želim še več tega, kar sem že ustvarila? Po čem lahko vprašam, oziroma sprašujem danes?

Jasno mi je, da nisem bila zadovoljna s tem, kjer sem bila, oziroma bolj s tem kdor sem bila, kaj sem počela, kako sem počela, karkoli sem že počela. Pa tudi, da sem si želela več tega, kar sem mislila, da Ängsbacka nudi. Spomnim se, kako se mi je utrnila solzica, ko sem prebrala smernice za življenje v Ängsbacki in kako sem potem na intervjuju izpovedala, da je to točno tak svet, v kakršnem želim živeti. Med dejanskim bivanjem v skupnosti pa so nekatere smernice postale bolj kot ne samo šala – vse skupaj, kako ljudje tam funkcionirajo, kaj govorijo in kako zares živijo, me je včasih kar krepko begalo, ko sem skušala potegniti vzporednice z njihovimi takoimenovanimi smernicami. Večinoma sem sama delovala iz prepričanja, da drugi zagotovo vedo bolje kot jaz, da so bolj razsvetljeni, pametnejši, bolj napredni in si mislila, da morajo že imeti prav, da je tako kakor je, da meni najbrž življenje ni dovolj jasno, karkoli že … kakšen kup sranja. Kaj če bi se počasi že začela zares acknowledge-at? Tako zares zares. What do I know? What am I aware of? What am I perceiving here? Who am I being and if I was truly being me, who would I be? Kaj si izbiram? Kaj si izbiram, da si izbiram to, kar si izbiram? »Vse je nasprotno od tega, kar se prikazuje in nič ni nasprotno od tega, kar se prikazuje.« Komu sploh pripada ta živčnost in užaljenost in krneka nesposobnost komunicirat? Kaj jaz vem o tem, kar mi sporočajo drugi? Kaj jaz vem o tem, kar si izbiram izbrati?

Brezveze! Ali bi sploh rada vedela, kaj je bil moj namen? Ne. Rada bi vedela po čem želim spraševat. Česa si želim več v življenju. Po čem sem do zdaj spraševala? Morda ni važno. Vendar lahko vseeno izberem, da jih nanizam nekaj. Po čem sem spraševala, kar me je najbrž pripeljalo v Ängsbacko? Joga, skupnost, zadovoljno in zdravo telo, mir in umirjenost, življenje na Švedskem, meditacija, sprememba, istomisleči ljudje, narava, energija, prijaznost, komunikacija in nenasilno sporazumevanje, radost, lahkotnost, veličastnost življenja.

Morda se iz mojega tona ne zdi, kot da sem našla kar sem iskala, vendar kaj pa če se je prikazalo točno to, po čemer sem spraševala, le v morda nekoliko drugačni obliki, kot sem pričakovala? Koliko od tega, po čemer sem spraševala, sem dejansko že ustvarila? Ja, ustvarila sem si joga festival poleti, ki sem se ga lahko v celoti udeležila kot udeleženka. Tudi nekaj drugih delavnic povezanih z jogo, nekaj časa je bila joga celo del rednega tedenskega programa za skupnost. Ustvarila sem si življenje v skupnosti. Najbrž celo v točno takšni, kot sem si mislila, da si je želim. Vso to razumevanje drug drugega in podobne zadeve. Samo v resnici je to vse skupaj en velik brezveze. En kup nepotrebne navlake in komplikacij. Sem si morda izbrala napačno skupnost ali morda življenje v skupnosti ni zame? Kakorkoli, morda je čas, da posodobim to, po čemer povprašujem – po čem bi torej rada povpraševala zdaj? People who truly have my back, me truly having my own back, caring, nurturing, acknowledgement of self, gratitude, intimacy, kindness, uplifting surroundings. Mar to pomeni, da vse to ni bilo na voljo v Ängsbacki? Ravno nasprotno, marsikdo tam najde točno to. Jaz žal nisem. Vsaj ne v takšni meri in obliki, kot bi si želela v svojem življenju. Očitno še ni bil čas. Sem pa dobila priložnost za življenje na Švedskem in to v rdeči leseni hišici, kar je bilo točno to, kar sem si dolga leta želela. Moje telo je bilo kolikor toliko zdravo in zadovoljno, teoretično so bili pogoji temu v prid, je pa v praksi še vedno na posamezniku in njegovi predanosti temu aspektu življenja. Zanimivo je, kako zelo nezdravo se da živeti tudi v »zdravem« okolju. Hotela sem se bolj poglobiti v meditacijo, v bistvu pa sem na Švedskem meditirala manj kot preden sem se odpravila tja. Pa to ni bilo zato, ker ne bi bilo priložnosti.

Sprememba. Sprememba. Sprememba? Česa? Življenja? Kaj točno sem želela spremeniti? Kaj sem mislila, da bom spremenila s prihodom v Ängsbacko? Ne vem. Toda spremenila sem marsikaj. Če ne drugega, lahko acknowledge-am nabolj očitne spremembe: preselila sem se na Švedsko, pustila sem si rasti lase, spremenila sem s kom živim, kako se obnašam do sebe, manj se sodim, kakšen odnos imam do drugih, spreminjam pristop do življenja…

Istomisleči ljudje? Ugotovila sem, da je to brezveze. Dovoljujem si, da popolnoma izstopam, kjerkoli, povsod, vedno. Kar si zdaj izbiram, je več ljudi s katerimi se je zabavno družit, s katerimi se rada igram, s katerimi sem vesela, ki me negujejo, ki spodbujajo mojo kreacijo, ki resnično imajo moj hrbet, ki želijo biti doprinos mojemu življenju in so voljni prejeti moj doprinos.

Narava, ta del je bil res kul, obkrožena sem bila s čudovitim švedskim gozdom. Dobro bi bilo, če bi si kaj večkrat izbrala, da dejansko grem v gozd, ampak na tej točki bi se raje osredotočila na to, da sem si ustvarila priložnost, da sem lahko šla v gozd kadarkoli sem si zaželela in izbrala.

Prijaznost, kindness, ja, včasih se mi zdi, da sem v Ängsbacki postala še bolj bitter in da sem bila včasih res neprijazna. Unkind. Komu to pripada? In kaj pravzaprav je prijaznost? Kaj, če je to, da si dovolim biti to kar sem, najbolj prijazna stvar do mene v trenutku, četudi so drugi potem užaljeni? Ob vsem tem pride zraven še komunikacija, vendar se sploh nimam kaj spuščati v to, kar lahko ozavestim in si priznam je to, da sem bolj odprta in direktna v svoji komunikaciji, lažje začnem pogovor, vprašam, če ne razumem, izražam kar si mislim, itd.

Pa če smo že pri refleksiji o letu, ki sem ga preživela v Ängsbacki, lahko na svoj seznam stvari, ki sem jih ozavestila, spoznala in se naučila dodam tudi samo orodje refleksije. Kaj in kakšen doprinos ima to mojemu življenju, še ne vem, če ne drugega, pa imam vsaj »pesem« s katero sem precej zadovoljna in jo zdaj delim tudi z vami.

REFLECTION ACTION
Who am I being?
And if I was truly being me,
who would I be?

What do I see?
What is it, being me?

So sudden, I choose to go,
what even made me do so?
Looking back to a year ago
while I am on the go.

Found my list of needs and expectations,
now hoping for some revelations.
Perhaps I have changed –
some things sure have rearranged.

Acknowledgement of self
my own creations
the good, the bad and the ugly.

Number one desire:
– live in Sweden
can be done

For a year
and then dissappear.

Enjoy the life –
or seek the knife?
To stay alive was my goal
… and somehow find my soul.

Do more meditation,
little self-exploration.
To live amongst the “real” people
but somehow I am still a creeple.

Dancing, singing,
my head is ringing –
Am I going crazy?
indeed I have become so lazy.

To put theory into practice…
But always find something to distract us.
Surrounded by the separation,
living here was a frustration.

What is my reality?
What started this bitching spree?
Whose reality are we living in?
wishing life was more riveting…

Is it being slightly autistic,
or am I just too realistic?
While seeing all your crimes,
getting lost in how it all combines,
waiting that it somehow just refines.

Marinating in the infinite loops,
was part of many groups…
Yet remained alone
often drowning in my phone.

Some days were bright,
some didn’t even have a night.
Wanting to feel the excite,
somehow just started a fight.

But I keep asking
and I won’t be masking,
for the joy and fun and laughter –
these are the ones I’m after!

Yet I keep finding
(and sometimes they seem so binding)
the demons, complaining and darkness,
but don’t be afraid of the harshness.

Sometimes hearing all these voices
can lead to some interesting choices
of doubt, triggering and rejection,
increasing the separation.

Continuing the exploration
I also have found my nation:
Woman, the cat and the men…
And here I raise one hand,

just as a little confirmation,
that there indeed was a mutation.
Even if not all magical and sparky,
judging myself just as sharply,…

I have started this journey
and even if they burn me,
when I raise my voice,
I know it is my choice.

To demand happiness and joy
and on the way destroy
all points of view and limitations,
to make space for my creations.

I used to not see
all the possibilities in front of me…
and now it’s clear a little more,
that choice has always been the door.