Zdravo bralec/ka 🙂
Ko sem se prijavila na prostovoljko leto v Friedenshof skupnost, se mi še sanjalo ni kaj me čaka 🙂 Imela sem izredno srečo, da so me člani skupnosti sprejeli tako odprto. Gre namreč za majčkeno 27-letno skupnost, kjer je ob mojem prihodu štela le 7 ljudi. Tekom leta pa se je to število povečalo kar za 4! Vesela sem, da se jim je toliko ljudi pridružilo, saj je dodatna roka bila še kako prepotrebna. Bila pa sem edina prostovoljka, kar me ni motilo. Imeli smo vedno nove obraze – goste, ki so stalno prinašali v prostor novo energijo.
Gre za obliko skupnega življenja, kjer načela ustvarjanja in življenja temeljijo na ekologiji, poduhovljenosti, skupnemu odločanju, nenasilnem komuniciranju in odprtosti do vseh (ne glede na spol, versko veroizpoved, seksualnost in te tipične absurdne razlike, ki obstojijo v glavah različnih ljudeh). Z mojega vidika gre resnično za spoštovanje. In ravno spoštovanje bi lahko rešilo marsikatero težavo, ki danes žal kreira življenja človeških bitij na tem planetu.
Moje leto je bilo fantastično. Morda eno izmed najlepših, najbolj intenzivnejših in težjih. Ogromno sem se naučila. Predvsem o tem kdo sem in kako s tem vplivam na ostala bitja. Preživeli smo pretežni dan skupaj. Skupaj smo se zbudili, imeli jutranji pozdrav – kjer smo si razdelili delo, skupni zajtrk in kosilo ter seveda tudi delo. Zato sem že prej omenila, da je bila ta izkušnja izredno intenzivna. Ker so bili tudi odnosi zelo intenzivni, posledično tudi čustva. Meni najljubši dogodek je bil ravno reševanje konflikta v tedenskem ”Hausrunde” (o.p. vsak teden smo se kot celotna skupnost združili v krogu in predebatirali svoj teden; ko je govoril eden smo ostali aktivno poslušali). Tekom tega konkretnega kroga se je izkazalo kako so člani skupnosti izredno osebnostno zreli in sposobni konflikt o ”osebnosti in načini komuniciranja”  tako lepo razrešiti. Vav! Samo to lahko zapišem. Želim si, da bi bilo več ljudi lahko takih.
To leto mi je dalo ogromno. Vpogled vase (ogledala so resnično povsod nastavljena), delo s čudovitimi osebami, kaj res želim ustvarit s svojo energijo, potrditev, da mi življenje v skupnosti ustreza,  in  največ – upanje na boljši jutri. Velikokrat se spomnim nanje. Upam, da jih lahko v kratkem zopet obiščem  in jim zopet objamem ob jutrih.
Lep pozdrav,
Ana